Slikarski cikel, posvečen Admiri in Bošku,
dvema mladima, ubitima v Sarajevu 1993
na mostu Vrbanja, kjer so ju pustili ležati.
Sedem dni in noči na mostu objeta v Smrti,
a večno živa v Ideji
Slikarski opus »Objemi« posvečam mladima Sarajevčanoma Admiri in Bošku, njuni ljubezni in prezgodnji, žalostni in nerazumljivi smrti v času pošastne tragedije, ki je prizadela njuno mesto in prekinila življenja ter sanje njima in tisočim njunih someščanov.
Streli ostrostrelca so jima preprečili, da bi na nekem drugem, srečnejšem kraju nadaljevala svojo začeto ljubezen. Večno bosta ostala objeta na mostu Vrbanja nad reko Miljacko kot simbol in opomin, kakšna »tema« lahko vlada človeškemu umu.
SAFET ZEC
Pred 27. leti sta umrla sarajevska Romeo in Julija, pravoslavni Boško Brkić in muslimanka Admira Ismić. Vse od takrat velja njuna smrt za primer nesmisla vojnega uničenja v regiji. Ta 25-letni par je 18. maja 1993 skušal pobegniti pred zlom in norostjo, ki sta prizadela njuno državo, in sta bila ubita na mostu Vrbanja na reki Miljacki.
Mlada in zaljubljena, različnih ver, sta v pripravah na poroko pobegnila iz nevzdržne resničnosti. Tistega usodnega majskega dne v popoldanskih urah ju je z upanjem, da bosta pobegnila iz Sarajeva, ubil ostrostrelec. Dneve so ju pustili, da ležita objeta na sarajevskem asfaltu, ker ju nihče ni upal premakniti z razmejitvene črte. Njuni telesi sta sedem dni ležali na ulici. Admirin oče in mati sta šele po dveh dneh ugotovila, da je bila njuna hči ubita. Fotografije trupel Boška in Admire iz Sarajeva so obkrožile svet. Sedem dni po umoru je srbska vojska odnesla njuni trupli z mostu in jih pokopala na Lukavici. Ko se je vojna končala, so bili leta 1996 na pobudo in željo Admirinih staršev njuni posmrtni ostanki preneseni in skupaj pokopani na pokopališču Lav v Sarajevu.
Nihče ni odgovarjal za njuno smrt, krivci niso bili nikoli najdeni. Ljubezen Boška in Admire sta podpirali in sprejeli njuni družini, njuni prijatelji pa so dejali, da si jih nihče ni mogel predstavljati ločenih, da sta bila vedno skupaj in da sta bila vsem drugim zgled, kakšna mora biti prava ljubezen. Preden se je začela vojna, je Boškov oče umrl, mati in brat pa sta odšla v Srbijo. V Sarajevu ni imel nikogar razen srednješolske ljubezni Admire. Zaradi nje je ostal v Sarajevu, medtem ko so na mesto padale granate in so ljudje umirali na vsakem koraku. Čeprav sta živela kilometre narazen, sta se videvala vsak dan. Leto pred začetkom vojne v Bosni in Hercegovini sta se odločila zapustiti mesto in poiskati boljše življenje …
Za odhod iz obkoljenega Sarajeva sta se dogovorila s skupnim prijateljem in se 18. maja 1993 odpravila na svobodo. Verjela sta, da velja premirje in zato nista čakala noči, ampak sta se odpravila na pot že ob 17. uri, prišla do mostu Vrbanja, kjer je krogla ostrostrelca najprej zadela Boška, nato pa še Admiro. Smrtno ranjena se je priplazila do mrtvega Boška, ga objela in umrla.